Tokrat se na blogu javljam z malenkost drugačno vsebino, o pripravi in poti na Matterhorn, ki sem ga osvojila lani septembra.
Vse skupaj se je začelo, ko sva v četrtem letniku srednje šole z Veroniko (sestro) dobili idejo, da bi se nekega dne povzpeli na Matterhorn. Želja je bila iz leta v leto večja, ko smo se avgusta 2019 z družino odpravili v Zermatt na enotedenske aktivne počitnice, sva sklenili, da bova čez dobro leto stali na vrhu. Takrat sem prvič v živo videla to veličastno goro od blizu.
Ko sva prišli domov, sva kontaktirali Andreja in Marijo Štremfelj in se začeli dogovarjati za približen termin in izvedbo ture. Dogovorili smo se, da se najprej odpravimo na testno turo, kjer bosta preverila splošno pripravljenost. Sami sva se na turo pripravljali tako, da sva veliko hodili v hribe čez celo leto, izvajali treninge moči in tekli na smučeh v zimskem obdobju, kjer sva pridobivali na kondicijski pripravljenosti. Februarja 2020 sva se vpisali v alpinistično šolo z namenom da osvojiva čim več znanja iz alpinizma in z željo, da se bom lahko v prihodnosti na kaj takšnega podala sama. Nato je nastopil mesece marec in prvi lockdown, takrat sva bili glede izvedbe najine ture zelo črnogledi, saj nismo vedeli kaj nam bo prinesel virus Sars-cov-2. V upanju, da še poleti osvojiva vrh, nama motivacija do treningov še vseeno ni upadla. Nastopil mesec junij in spet se slišimo glede ture, ko izveva, da bo tura po vsej verjetnosti izpeljana. Bili sva zelo veseli. Poleti sva z veliko motivacije osvojili še nekatere neosvojene dvatisočake pri nas (Škrlatica, Jalovec, Mangart, …) in pričeli s plezanjem z namenom, da bo sama tura potekala čim lažje.
Bližal se je konec avgusta, mi pa še vedno nismo bili dogovorjeni za testno turo, vse skupaj je že šlo proti koncu, vreme je bilo vse slabše, zato sva o najinem vzponu malce dvomili. Konec avgusta sva si rezervirali kratek oddih v Italiji, v primeru če bi najin plan padel v vodo. Ko sva prišli domov, naslednji dan dobim klic Andreja, da ni več veliko časa, saj je koča odprta nekje do sredine septembra (kakšen dan več ali manj glede na vreme). Dogovorili smo se, da turo še vseeno izpeljemo, čeprav brez testne ture.
V nedeljo, trinajstega septembra se ob pol petih zjutraj odpraviva do Marije in Andreja, kjer preloživa stvari in se skupaj odpravimo proti Zermattu. Vožnja do Tascha je potekala dobrih osem ur z vmesnimi postanki. V Taschu parkiramo avto in se z vlakom odpravimo do Zermatta. Nato se sprehodimo skozi Zermatt do gondole, ki vodi do Schwarzen see-ja, kjer zagledamo Matterhorn obsijan s soncem. Ko smo izstopili iz gondole, smo imeli še dobro uro hoje do Hornli hute (koča pod Matterhornom). Pot do koče nam je zaradi zanimivih pogovorov hitro minila. Ko smo prišli, so nam dodelili sobe in ob sedmih nas je že čakala večerja. Iz koče smo si ogledali kaj nas čaka naslednji dan. V ponedeljek je sledil dan D, vstali smo ob pol petih zjutraj, pozajtrkovali, določili kdo bo s kom v navezi in počakali, da nas v koči izpustijo na turo, saj je štart zaradi same varnosti prilagojen glede na sončni vzhod. Ob 5:20 smo se skupaj z ostalimi navezami odpravili pod steno. Pred vstopom v steno sta nama podala še podrobnejša navodila glede hoje in plezanja. Počakali smo, da smo prišli na vrsto ter pričeli z vzponom. Minili sta slabi dve uri, ko smo prišli do Solvay hute (bivak pod Matterhornom), kjer smo si privoščili energijsko ploščico in pot nadaljevali do snežišča in nadeli dereze. Pot do vrha je nato potekala brez težav. Tik pred zadnjim delom smo z nahrbtnikov vzeli še cepine in se povzpeli na vrh Matterhorna (4478 n.m.v.). Na vrh smo prišli v štirih urah, občutki so bili nepopisni. Na vrhu smo naredili nekaj fotografij za spomin, se podali še do križa na italijanski strani in uživali v lepem vremenu in norih razgledih.
Nato je sledila še pot nazaj, ki je trajala slabe tri ure. Ko smo se vrnili do koče je bilo veselje še večje, saj je vse skupaj potekalo gladko in brez težav. Pri koči smo nazdravili s hladnim pivom. Nato pa smo se odpravili proti gondoli in nazaj proti Slovenji. Sama tura je bila zelo zanimiva in zabavna, seveda sva še bolj uživali, ker sva se na turo kondicijsko zelo dobro pripravili.
Nekaj utrinkov z vzpona:
